Razlike med farizeji in sadukeji

Uvod

Farizeji in sadukeji so bili vplivne judovske sekte s konfliktnimi filozofijami glede izvajanja Tora. Farizeji in sadukeji so imeli tudi nasprotujoča si stališča glede vloge vlade v življenju judovskih državljanov. Farizeji so verjeli, da je Bog kaznoval Jude s tem, ko je zatiralnim Paganom, kot so Rimljani, dovolil, da vladajo nad njimi, ker so Judje zavrnili spoštovanje statutov Tora (Abels, 2005). Zato so podprli oblikovanje posebnih zakonov, ki bi preprečevali, da bi Judje nadalje napadali Boga s sprejetjem življenjskega sloga ne-Židov. Medtem ko so Sadduceji verjeli v avtoriteto Tora, tudi bolj so podpirali prevladujoče vladarje (Abels, 2005). To je zato, ker so razumeli, da bi lahko v političnem in gospodarskem smislu ohranili mirne odnose z vladajočo vlado.

Razlike med farizeji in sadukeji

Po Hardingu (2010) so bili farizeji člani judovskih družin srednjega razreda, ki so se zavezali k spoštovanju mozaičnega zakona. Saduceji pa so pozdravili židovsko plemstvo (Harding, 2010). Sadukeji so bili zato izpostavljeni bolj posvetni izobrazbi kot farizeji in so celo priznali Helenizem. Glavna razlika med farizeji in sadukeji se je nanašala na razumevanje funkcije Tore v judovski družbi. O imenovanju voditeljev med farizeji Rabbi, medtem ko je večina saducejev delovala kot duhovniki in so bili člani Sanhedrin (Harding, 2010). Saduceji so trdili, da je prvih pet knjig Biblije, sicer znanih kot Tora, so bili največja avtoriteta na Božjo voljo za Jude. Za sadukeje vsi drugi zakoni ali besedila zunaj svete Tore ne bi mogli šteti kot del zakona. V nasprotju s tem so farizeji verjeli, da Bog Judom ni dal le pisnega zakona, temveč tudi ustni zakon (Harding, 2010).

Pisni zakon je bil tora, medtem ko je ustni zakon sestavljal ustna izročila in razodetja, ki so jih dali judovskim prerokom, ki so prišli po Mojzesu. V bistvu so farizeji verjeli, da Bog dovoli ljudem, da razlagajo Toro, tako da uporabijo svoje zmožnosti sklepanja o uporabi različnih zakonov pri obstoječih težavah. Farizeji so se tudi v posmrtnem življenju razlikovali od sadukejev. Farizeji so verjeli v nebesa in pekel in učili, da bo človeka sodilo na podlagi njegovega držanja Tore in njegovih del, ko je bil na zemlji (Sedalski tednik Bazoo, 1980). Saduceji niso verjeli, da bo človek po fizični smrti doživel vstajenje.

Farizeji so verjeli, da bo Bog poslal Judom Mesijo, ki bo prinesel mir svetu in vladal iz Jeruzalema. Verjeli so tudi, da so bile vse okoliščine, ki so vplivale na življenje Judov, božje določene. Saduceji niso verjeli v prihodnji mesiji in menili, da ima človek svobodo volje in ustvarja svoje okoliščine (The Sedalia Weekly Bazoo, 1980).

Zaključek

Saduceji so bili v bistvu liberalni elitisti, ki so v svoje razumevanje mozaičnega zakona vključili koncept svobodne volje. Prizadevali so si ohraniti svojo duhovniško kasto in so aktivno sodelovali v političnem diskurzu, da bi ohranili svoj vpliv na svoje kolege Judje. Farizeji so se po drugi strani bolj religiozno zavzeli za spoštovanje statutov ustnega in pisnega zakona in so redno sodelovali pri tradicionalnih oblikah čaščenja v templju. Zavračali so tuje ideologije in filozofije, kot so Helenizem, in ustvarili številne zakone, s katerimi preprečujejo, da bi Judje vsakodnevno komunicirali s pogani.